Kdaj je javni mestni prevoz v mestu res v službi meščanov? Smo v Ljubljani lahko zadovoljni s prevozom? Ali je bilo res narejeno vse, da bi se ljudje namesto za lastno vozilo za pot na delo odločali za kolo ali javni prevoz?
Namesto odgovora pogled v Berlin, evropsko mesto, ki je v zadnjih 70. letih doživelo velike pretrese, ki pa so obenem prinesli mnogo možnosti za kakovostno urbanistično načrtovanje, temelječe na jasnih študijah, kaj mesto potrebuje in predvsem na dejanskih izvedbah in ukrepanju. Mesto je moralo nazadnje pred dobrimi petindvajsetimi leti začrtati jasne cilje in vzpostaviti dober transportni sistem za mesto s podvojenimi kapacitetami. Sistem podzemne železnice, povezan z nadzemno in medkrajevno železnico, tramvajske proge v strogem centru in avtobusni sistem skupaj tvorijo javni prevozni sistem. Temu je v veliko oporo dobro razvita ozaveščenost prebivalcev mesta o nujnosti in prijetnosti kolesarjenja, kot primernega vsakodnevnega transporta na delo in po vsakodnevnih opravkih. In pa najpomembnejše: javni transport se zaveda nujnosti povezave s kolesarjenjem: urejeni so dostopi do podzemne železnice z dovolj velikimi in delujočimi dvigali, nizkopodnim dostopom na vlak, tramvaj in avtobus, sistemom plačevanja, ki ne ustvarja gneče na podzemnih dostopih in peronih, ki obenem fizično ne oža dostopov do vlaka. Nemški sistem ne preverja vozovnic ob vsakem vstopu v sistem, ampak igra na poštenost udeleženecev javnega prevoznega sistema in le občasno preverja imetje vozovnic na samem vlaku ali tramvaju. Sistem očitno deluje, kljub temu, da v petih dneh nismo srečali nobenega kontrolorja. Na vlaku pa je bilo veliko mladih in starejših kolesarjev, tudi z otroki na dodatnih sedežih ali prikolicah in seveda veliko otroških vozičkov.
Sistem kolesarskih stez je dobro razvit in kolesarske steze velikodušno upoštevane v širini prometnih koridorjev. Kolesarske steze so velikokrat celo širše od prostora za pešce na pločniku.
V mesto je mogoče najeti električni avtomobil v smislu “car-sharing”, oziroma kot si v Ljubljani izposojamo kolesa. Avto je priklopljen na polnilnik, plačaš najem na mestu samem, odpelješ se in ga pustiš na naslednjem izposojevalnem mestu. Odlično!
Še ena zanimivost sicer že nekaj let buri duhove tistih, ki si ne predstavljajo, da preko mestnega centra poteka po zraku razvod “grdih” modrih ali roza kovinskih cevi, ki se vijejo čez mesto po tleh ali tudi v višini kakšnih štirih metrov. To je namreč sistem izsuševanja, sicer še vedno močvirnih tal samega mesta. Voda se namreč črpa na različnih mestih in vodi po teh ceveh do mesta izpusta. Zanimivo in neobremenjeno, brez predsodkov.
Delo v Berlinu se nadaljujejo na vsakem koraku, nekaj ga bo potrebnega še v bivšem vzhodnem delu mesta, kjer široke aleje še čakajo lepšo estetsko podobo. Funkcionalnosti pa ne gre oporekati.
