Člani študijske skupine Dom, kultura bivanja, oprema in prenova, ki pod vodstvom mentorice, arh. Barbare Železnik Bizjak iz podjetja Tridesign d.o.o. delujejo v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani že četrto leto, so se jeseni 2016 lotili trdega oreha. Poskusili smo namreč odgovoriti na več vprašanj v zvezi s kakovostjo bivanja v domovih za ostarele, točneje glede uporabne in oblikovne kakovosti prostora domske sobe.
Namen naloge je bilo ugotoviti, kako udobne, domače, skladne, prilagodljive in ergonomsko ustrezne so sobe s pripadajočo kopalnico v domovih za ostarele in ob koncu podati predloge in usmeritve za načrtovanje in opremljanje. Skupina je začela s pregledovanjem primerov, literature, statistike o staranju prebivalstva in predpisov o načrtovanju. Podani predlogi naj bi predstavljali korak naprej v razumevanju sodobnega starostnika in mu poskušali olajšati prehod iz domačega okolja, ob sočasnem upoštevanju vidikov varnega in uporabnega prostora tudi za gibalno in drugače ovirane ter onemogle. Svojo nalogo in ugotovitve so mentorica in slušatelji predstavili ob koncu študijskega leta, 19. maja 2016, v dvorani UTŽO, na Poljanski cesti v Ljubljani.
Ugotovili smo, da sta veliki težavi ob prihodu v oskrbovan dom izguba zasebnosti (sobivanje s tujcem in obiski osebja), pasivizacija tako glede oskrbe, načina življenja, in tudi sprejetje danosti v sobi, ki jo je praktično nemogoče prilagoditi ali dopolniti. V domovih za starejše prevladujejo dvoposteljne sobe, čeprav se stanje izboljšuje. Ob raziskavi se je oblikovalo enotno mnenje, da so v veliki večini sobe premajhne, predvsem v zelo starih domovih, bivanje dveh tujcev v sobi pa je za večino nesprejemljivo. Sobe so še vedno zasnovane kot bolnišnične sobe, kjer je glavni poudarek na negi okrog postelje. Sobe niso zamišljene kot stanovanje v malem, kot bi bodoči stanovalci lahko pričakovali ob selitvi iz domačega okolja. Stanje kaže, da je načrtovanje do neke mere še vedno na ravni zastarelih, preživetih izhodišč, kjer zasnova omogoča čim lažje delo za osebje, zasebnost in ohranjanje dostojanstva pa se zdita manj pomembna, subjektivne želje in potrebe niso prednostne, sobivanje s tujcem se zdi sprejemljivo. Opremo sob sestavljajo postelja (večinoma bolniška), nočna omarica, kakšen stol, manjša miza in velika, škatlasta omara. Pod v sobah je večinoma tehničen, kot v bolnišnici, čeprav smo bili soglasni, da so oskrbovanci v domovih tip uporabnika, ki ne uničuje opreme. Sobe so premalo premišljeno zasnovane, oprema je neoblikovana in nedomišljena, manjka boljša izbira materialov, barvne študije, prijetna in diskretna razsvetljava. Kopalnice se sicer večinoma prenavljajo ob upoštevanju gibalne oviranosti, kadice za tuš izginjajo in jih nadomeščajo varnejši tuši v ravnini tal. Še vedno pa so prisotni umivalniki, ki so neprimerno majhni, brez odlagalnih površin, ki bi jih nujno potrebovali.
Pripravljen je bil skupek konkretnih ugotovitev in predlogov za ureditev sobe in kopalnice ob njej. Ugotovili smo, da tako urejena soba ne bi podražila vložka v opremo oz. prenovo, pomenila pa bi bistven dvig kakovosti bivanja in počutja. Predstavljena je bila tudi zamisel o prilagodljivem modularnem pohištvu, s katerim bi se lahko do neke mere prilagodilo opremo tudi željam.
Skupna ugotovitev je bila, da je treba že ob samem načrtovanju stavbe ali kasneje ob prenovi sob pripraviti funkcijske in barvne študije sob s pravilno zasnovo, izbrati ustrezne materiale. Upoštevati je treba sodobne potrebe ljudi, da bi pripravili prijetne sobe in omogočili neboleč prehod iz domačega v domsko okolje.
Konkretne predloge in predlagane usmeritve lahko predstavimo zainteresiranim domovom osebno. Skupaj pregledamo stanje in pripravimo študije ter predloge ureditve in prenove. Enako lahko sodelujemo z načrtovalci novih domov v vseh fazah projektiranja in izvedbe.
Barbara Železnik Bizjak, univ. dipl. inž. arh., Tridesign d.o.o.
Sestavljena slika kaže sobe v različnih slovenskih domovih, skrajno desno pa je primerno urejena enoposteljna soba v domu za ostarele v Franciji.